Leon Štukelj se je rodil 12. novembra 1898 v Novem mestu, takrat Avstro-Ogrska, danes Slovenija. Tam je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Opravil je vojaško maturo in se z osemnajstimi leti udeležil 1. svetovne vojne. Po končani vojni je študiral pravo na univerzah na Dunaju, Zagrebu in Ljubljani. Na slednji je dipolmiral leta 1924 in začel opravljati pripravniško službo v Novem mestu. Leta 1926 je opravil sodniški izpit in kasneje dobil mesto sodnika v Lenartu. Leta 1927 je postal sodnik v Mariboru, kamor se je tudi preselil in kjer je živel do svoje smrti. 

S telovadbo se je začel ukvarjati pri novomeškem Sokolu in je bil leta 1922 povabljen na VII. svetovno prvenstvo v Ljubljani, kjer je osvojil drugo mesto. Leta 1924 je bilo za njega zelo naporno saj mu je umrl oče, zagovarjal je diplomo in bile so olimpijske igre v Parizu. Pred odhodom v Pariz si je hudo poškodoval dlan in nastop na olimpijadi je bil pod vprašajem. Večer pred nastopom pa ga je vodstvo le pregovorilo, da nastopi. Pri tem so mu šli sodniki zelo na roke. Zaradi poškodovane dlani so mu dovolili, da ga - če pade - lahko nadomesti reprezentančni kolega. Prvo orodje je bil drog. Vajo je uspešno opravil, nato pa je finski sodnik rekel, da je napravil en veletoč premalo. Ameriški sodnik ni mogel tega ne potrditi ne zanikati. Tako je moral vajo ponavljati in... dobil je zlato! Zlato kolajno je dobil tudi v mnogoboju. Bil je najboljši telovadec olimpijskih iger, njegova slika je bila v časniku Le Matina. Ko se je vračal domov, so ga ljudje z navdušenjem sprejeli. Vrhunec je bil v Novem mestu. Od postaje do Glavnega trga so ga nesli na ramenih. Tam ga je sprejel tedanji župan dr. Josip Rezek. Pozdravil ga je z iz zgodovine znanimi besedami: "Ave triumphator!"

Čez štiri leta (1928) je na olimpijadi v Amsterdamu ponovno osvojil zlato kolajno, tokrat na drogu. Na tej olimpijadi je dosegel se dve bronasti kolajni: eno v mnogoboju, drugo pa kot član jugoslovanske reprezentance.

Naslednjo kolajno je osvojil na krogih v Berlinu leta 1936 in se tako poslovil z večjih tekmovanj.

Leon Štukelj je nastopil na sedmih velikih tekmovanjih (poleg olimpijskih iger je udeležil še svetovnega prvenstva v Ljubljani, Lyonu, Luksemburgu in Parizu) in skupno osvojil 20 kolajn od tega 8 zlatih. Njegova zbirka bi bila najbrž še večja, vendar pa se zaradi finančne krize jugoslovanske reprezentance ni mogel udeležiti olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1932. 

Po končani športni poti je delal kot sodnik, po drugi svetovni vojni je bil nekaj časa zaprt. Komunistična oblast mu je po izpustitvi iz zapora trajno prepovedala opravljati sodniški poklic. Štukelj je do upokojitve več desetletij delal kot sodni asistent. Kljub temu pa je Štukelj večkrat dejal, da do povojnih oblasti zaradi tega ni imel nobenih zamer. Pisal je tudi članke gospodarsko-pravne vsebine in je avtor knjige Mojih sedem svetovnih tekmovanj (1989).

V devetdesetih letih 20. stoletja je Štukelj veljal za najstarejšega še živečega olimpionika (dobitnika zlate olimpijske kolajne). Povabljen je bil na otvoritev olimpijskih iger v Atlanti leta 1996. Tam je s svojo vitalnostjo pri skoraj 98 letih navdušil vse.

Poleg vseh osvojenih kolajn pa je prejel še številna druga odlikovanja: 1968. so ga v Novem mestu razglasili za častnega občana, 1987. ga je predsednik MOK-a J.A Samaranch odlikoval z olimpijskim redom, 1989. mu je mesto Maribor podelilo zlati grb. Danes se po njem imenujeta športni dvorani v Novem mestu in Mariboru.

Na njegov 100. rojstni dan je bila organizirana velika proslava v rodnem Novem mestu. Vse do svoje smrti je bil športno aktiven, saj je vsakodnevno vadil na krogih v svojem stanovanju. Umrl je 8. novembra 1999, malo pred 101. rojstnim dnevom.

Leon Štukelj je nedvomno ena najpomembnejših osebnosti v slovenski športni zgodovini in je vsekakor največji slovenski in jugoslovanski telovadec ter olimpijska legenda.